A.Vogel naravna zdravila

Morda ste zasledili zgodbo gospoda, ki so mu zdravniku napovedali le še 6 mesecev življenja? Grk Stamatis Moraitis je imel hudo obliko pljučnega raka. Zavrnil je vsakršno zdravljenje, zapadel v globoko depresijo, nato pa – čudežno? – ozdravel!

Njegova zgodba je zanimanje vzbudila tudi pri angleškem BBC-ju, kjer so o Grku posneli dokumentarni film. Kaj je torej privedlo do te čudežne ozdravitve?

Gospod se je nekega dne odločil, da bo preostanek svojega kratkega življenja polno izkoristil. Iz Amerike se je vrnil na svoj rodni otok v Grčijo. Pričel je hoditi v cerkev, se vsak dan družil s prijatelji, znanci. Pričel je vrtnariti (čeprav je bilo zelo malo verjetno, da bi dočakal tudi pridelek). Veliko časa je preživel v vaški gostilni, kjer je pil le domače vino.

Koraki do zdravja

Raziskovalci njegovega življenja (doživel je 102 leti, zdravnika pa je po diagnozi raka prvič obiskal pri 97ih letih) menijo, da je za preobrat v njegovem zdravju ključnih več pomembnih dejavnikov – prav vsem je velik poudarek dajal tudi Alfred Vogel, ki je ravno tako doživel visoko starost. Gospod Moraitis se je izredno veliko gibal na svežem zraku, poleg vrtnarjenja je vsak dan veliko hodil. Živel je brezskrbno in brez stresa (vrtnarjenje in pohodništvo zagotovo učinkovito sprošča). Užival je le domačo, mediteransko hrano z veliko olivnega olja, začimbami, ribami, polnozrnatim kruhom. Rdečega mesa praktično ni užival. Pil je le domače rdeče vino, ki je bogato z antioksidanti. Edino zdravilo, ki ga je jemal, pa je bil domač očiščevalni čaj. Tega je dnevno zaužil tudi dva litra ali več!

A kar je od vsega morda najpomembnejše, gospod Moraitis se je znal veseliti življenja. Dobesedno obkrožen je bil z ljudmi, ki so ga imeli radi. Smeh, druženje, narava, kakovostna hrana, dobra hidracija – vse to je poskrbelo za to, da je Moraitis živel dolgo in polno življenje kljub hudi bolezni, ki pa je pobrala vsa svoja šila in kopita.

Oglejte si kratek intervju, ki je bil posnet, ko je imel 98 let.

Naj naj bo to vsem v opomnik! Več takšnih zgodb si želimo!