Sabina Topolovec


20 junij 2022

O naši norosti se včasih (tudi upravičeno) sprašujejo južni sosedje, ko nas upehane srečajo poganjati kolo v hrib.  Kaj je tisto, kar nas tako zelo spravlja v pogon, celo med počitnicami?

Še pol leta … še tri mesece … samo še en dan …

Takole marsikdo odšteva čas do poletnega dopusta. In bolj kot se ta približuje, bolj optimistični so naši načrti, kako jih »moramo« preživeti. Zdi se, kot bi nikoli ne bili povsem srečni. Najprej v nenehnem pričakovanju oddiha, do katerega je še tako daleč. Nato v načrtih, kaj vse tedaj moramo obkljukati … Se najdete v tem, vsaj malo?

Živeti ta trenutek!

Če je odgovor pritrdilen, med počitnicami temeljito zadihajte. Pa ne nujno v breg, temveč mirno, leže, v gosti borovi senci. Napočil je čas, ko se končno lahko umirite in razmislite o svojem življenju. Ste srečni? Ste zadovoljni? Bi si želeli početi kaj čisto drugega?

A ne bi bilo čudovito uživati vsak dan, vsaj malo? Najbrž ste tudi vi vedno znova navdušeni, ko srečate prijaznega natakarja ali prodajalko? Nekoga, ki vas zares pogleda, se vam zares posveti. Nekoga, ki preprosto zares je srečen, ne glede na višino mesečnega dohodka. Verjetno se je takoj ponudil tudi odgovor na vprašanje – kako je to mogoče. Ta oseba, ki vam ravno prinaša kavo, se je preprosto odločila, da bo dobre volje. Zato plača ne bo nič manjša, tudi večja najbrž ne, je pa lepše delo opravljati smeje kot namrgodeno.

Tudi o tem lahko razmišljamo na počitnicah, leže ali na kolesu. V resnici je toliko odvisno prav od nas samih. Ko si bomo v mislih večkrat narisali obraz prijazne prodajalke, ki svoje delo opravlja z dvignjeno glavo, smeje, čeravno skorajda vse dni v letu, bomo videli, da so naše težave pravzaprav le en mali kamenček v mozaiku možnosti, ki nam jih življenje ponuja. Tako se bomo lažje veselili vsakega dne, ne da bi preprosto venomer čakali na vikend, praznike, počitnice …

Če boš priden, boš …

Od kod ta naša nenehna vnema in zagnanost? V resnici še na dopustu ne izprežemo. Kolesarimo, tekamo, plavamo, surfamo, igramo tenis, hodimo v hribe, se potapljamo, plezamo. V osnovi s tem ni nič narobe, ne glede na to, kako začudeno nas gledajo bolj ležerno naravnani narodi. Narobe pa postane, ko vse to merimo, beležimo, kljukamo, primerjamo, predvsem pa ko nismo zadovoljni, če en dan trening izpustimo (ker nam res ne paše) ali če je rezultat slabši od želenega. Ko se ob takšnih dogodkih pojavi slaba vest, si jo moramo res temeljito izprašati! Kaj nas žene? In kaj je v življenju zares pomembno? Znebiti se starih vzorcev res ni preprosta naloga, ampak - hej, saj je toliko življenja še pred nami!

Nazaj v prisotnost!

Najbrž bomo težko povsem izklopili svoj program, ki nam pravi, delaj! Lahko pa ga bolj fino naravnamo. Da bo prijetnejše ne glede na to, kaj smo pred tem pričakovali. Ko pa bomo znali pomesti tudi s pričakovanji, pa smo zares na konju! Stopimo torej v prisotnost – v trenutek tukaj in zdaj. Ko bomo v njem, odpadejo vsakršna pričakovanja in primerjave z včeraj. Odpade možnost, da bi se pozabili zaščititi pred soncem, da ne bi dovolj spili, da bi se poškodovali … Ko smo tukaj in zdaj, ko smo prisotni, v polnosti začutimo sebe in svet okoli nas. In šele tedaj zares živimo!

Nekaterim to uspe leže, v gosti senci borovih dreves. Spet drugim, mnogim, nekje sopihaje v hrib. Različno čutimo življenje. A ko živimo tisto, kar nas poganja, ne sodimo več. In ne pričakujemo. Samo smo.

Dolga pot je še pred nami!

Preberite tudi: Gibanje v naravi in pomoč Atrogela in Artroforca