Lepe plati karantene …


Sabina Topolovec


24 april 2020

Ta hip so meje med občinami še vedno zaprte – prehod  je možen le s posebnimi potrdili. V trgovino lahko vstopamo le z masko (ali šalom), potrebno je držati razdaljo. Prepoznate par oči, ki se vam nasmiha nad masko? Se te še iskrijo?

Ne glede na to, kaj o vseh ukrepih menite in kako jih sprejemate, je dejstvo, da se je čas nekako – ustavil. Po eni strani to prinaša veliko negativnih posledic npr. za gospodarstvo, državo ... A človek kot posameznik lahko prav v tem obdobju zase odkrije veliko prednosti.

Zopet združeni v naravi

Seveda je lepše in lažje ljudem na podeželju, vsem, ki lahko iz že tako razkošnega prostora hiše stopimo na svoj vrt. A tudi prijatelji iz mest ne tarnajo. Sedaj še toliko bolje vedo, kako blizu je prvi gozd, prvi hrib ali najbližje polje. Tam sedaj vsi srečujemo ljudi, ki smo jih prej morda videli le v trgovini. Ko na vrhu hriba srečaš svojo učiteljico iz drugega razreda osnovne šole, na pragu osemdesetih, te pogreje pri srcu. Ker je hrib premagala brez sopihanja, brez maske, ker so kotički njenih ustnic privihani navzgor in ker oči gorijo. In ker se gospa še vsega spomni.

Ustvarjajmo lepe spomine

Prav ta čas je še kako primeren, da ustvarjamo spomine, ki ne bodo nikoli zbledeli. Ker imamo končno čas. Če ne dovolimo, da nas pogoltneje zadolžitve, s katerimi se soočajo otroci preko spletnih učilnic. Nekje sem prebrala čudovito misel nekega učitelja, naj v tem času otroke objemamo s svojo prisotnostjo, naj jih zasujemo z nasmeški in jim predvsem dovolimo biti  otroci. Z vsem ostalim se bodo že še soočali. Tudi karantena bo minila … Sedaj ko je manj predpisan nalog, iz otrok lahko privre ustvarjalnost. Pravkar srkam sinov napitek iz svežih pomaranč, ki ga je začinil z malce kurkume, cimeta in ingverja. Dodal je še nekaj soli in sladkorja. Star je slabih devet let. Ne mara solate, ampak - hej – zaljublja se v začimbe -kraljice med antioksidanti.

(Ne)nujnost trgovin …

Trgovine so umolknile, razen tistih, ki so za preživetje nujne. Kvas je med najbolj iskanimi živili. In končno so ljudje pričeli peči svoj kruh. Marsikdo se je priučil tudi rokovanja z drožmi. Ostalo, kar je zaprto, niti ne rabimo tako nujno. Morda nismo oblečeni po zadnji modi ta hip, je pa zato usnje na denarnici morda bolj napeto. In četudi ste se prelevili s spletnega potrošnika, verjamem, da kupujete le tisto, kar zares potrebujete.

Povezani v srcu

Tekaška prijateljica izgublja motivacijo za tek, morda ji pomagajo novi copati. Ker je iz sosednje občine, sva se dogovorili, da bova vseeno tekli »skupaj«. Pričeli bova ob istem času in med tekom mislili druga na drugo. Na koncu se bova slišali in poročali, kako nama je šlo. Če verjamete, da smo v srcu povezani, lahko na tak način preizkusite še marsikaj.

Na polje, sosed …

Sosedje levo in desno so letos zaorali veliko večji del zelenice. Sprva morda iz strahu pred pomanjkanjem hrane, sedaj pa vsi veseli, ko lahko grebejo po zemlji, ki dokazano odplakuje strahove in napolnjuje z radostjo. Res da ta hip še vsi molimo, da bo končno  dež, da zalije žejno zemljo. A hkrati se še vedno veselimo regrata in čemaža. In smo hvaležni, da se je korona nekako vseeno zgodila ob ravno pravem času. Vsaj divjerasle rastline se ne zmenijo za sušo …

Naprej – k sebi …

Resnično čutim, da maske padajo na vseh ravneh. Da ljudje počasi pričenjajo ceniti tudi to obdobje omejitev. Srca ne more omejiti nihče – še tako poguben virus ne. Pred nami so prazniki, ko bi si marsikdo želel delati. Tega v tem hipu marsikdo ne more, ne sme, predvsem pa ne more spremeniti. Lahko pa to obdobje izkoristi sebi v prid. Ne bomo pakirali kovčkov, da bi se odpravili na morje. Lahko pa odpremo srce in se odpravimo ali bolje – vrnemo – k sebi.