Ne pozabi me ali zgodba o domačih poslasticah …


Sabina Topolovec


10 avgust 2017

shutterstock_397885771Kaj se vam v mislih najprej utrne ob besedi – potica? Torej tisto, najbolj prvinsko, kar bi zagotovo povedali vsakemu turistu? Naj bo nekaj lepega, posebnega, nekaj, kar bo odnesel s sabo v svojo deželo … Težka naloga, kajne?

Slovenci smo nasploh precej sramežljive sorte, prav nič radi se ne »hvalimo« in če bi nas na razgovoru za novo delovno mesto povprašali po petih največjih značajskih kvalitetah, bi bržčas odgovorili, da bi to vprašanje morali postaviti našim prijateljem, ne pa nam samim.

Povsem drugače naši južni sosedje. Letošnji dopust smo s prijatelji preživeli na čudoviti Korčuli. S prijateljicami smo si eno dopoldne privoščile ženski dan in skupaj obiskale kuharsko delavnico, na kateri so nas seznanili z lokalno specialiteto – kolačem lumblijo. Že ime tega kolača ima za sabo zanimivo zgodbo, ki se vtisne v spomin vsakomur, ki jo sliši. Če ne bi bili vešči francoščine in bi vam denimo vaš francoski ljubimec ob slovesu podal kolač in pri tem dejal »Ne m'oublie pas (ne pozabi me), kar se sliši kot "n mubli pa", bi tudi vi ta kolač morda poimenovali lumbija.

Ali mi je bil kolač res tako zelo všeč, kot bi morda sedaj pričakovali? Pravzaprav ne. Všeč mi je bilo skupno doživetje s prijateljicami, izmenjava izkušenj z lokalnimi gospodinjami, skupno gnetenje testa, ki je vanj vtisnilo energijo vseh prisotnih, všeč mi je bil vonj sveže pečene lumblije …  Gledano zgolj s kulinaričnega vidika pa bi naša potica morala biti krepko višje na lestvici kulinaričnih presežkov …

In ko smo že ravno pri vonju. Zelo zanimivo se mi je zdelo, da gre v kolač veliko različnih začimb, se pa te uporabljajo v nadvse drobnih ščepcih, čeprav smo lumblijo pripravljali iz dveh kilogramov moke. Ker sem se prav z začimbami veliko ukvarjala pri soustvarjanju trilogije Ščepec, me je močno držalo, da bi posegla v besedo glavni kuharici, a potem to ne bi bila več prava lumblija … Da tako čudovito diši, pa gre vendarle zahvala začimbam, a zlasti v obliki likerjev. V njej so tako med drugim tudi likerji iz vrtnice, janeža, mirte in še česa …

Življenje je nadvse čudovito, vsak dan nam podarja nove možnosti, spoznanja, izkušnje, če le hočemo videti dobro. Tako sem tudi iz te delavnice poleg mnogih lepih spominov odnesla še nekaj krasnega - idejo, da tudi sama ustvarim svoj rožni liker, saj moj vrt krasijo čudovite in dišeče vrtnice. Recept zanj sem si izposodila kar v knjigi Okus po cvetju Jelene de Belder-Kovačič.

Še je čas, da pogledate za vrtnico, ki privlači prav vas. Če močno diši, se v njej skriva še  stotero zdravilnih učinkov. Pokukajte v Ščepec védenja, če jo želite povabiti v svojo kuhinjo tudi vi. In ne pozabite vprašati lastnika vrtnice, če vam jeseni pokloni kakšno vejico, da jo potaknete v svojem vrtu. Nadvse preprosto opravilo, ki skoraj zagotovi obrodi sadove (oz. prve cvetove) že naslednje poletje!

Ste se že spomnili česa lepega in nenavadnega o slovenski potici? Pripravite jo svojim najdražjim, morda vam povedo oni.

Ustvarite si lep dan.