A.Vogel naravna zdravila

Kaj počnete, ko ste žalostni, nervozni, v skrbeh? Imate pravega prijatelja, ki se mu tisti hip lahko izpoveste? Si dovolite na sprehod, pa četudi sredi dneva, ko vsi „normalni“ ljudje delajo? Ustvarjate in tako provoščite nekaj miru svoji duši? Vzamete v roko knjigo, ki vas pomirja? Nič od tega ali nič podobnega? Hm, potem ravnate podobno kot mnogi: zaužijete košček, no, več koščkov nečesa. Pravzaprav niti ne veste točno, koliko. A tisti hip ste pomirjeni!

Težava je v tem, da v trenutkih slabega razpoloženja le redki zmorejo (želijo) razmišljati o vzrokih za svoja čustva ali o posledicah, ki jih prekomerno hranjenje prinaša. Morda poznate tisti občutek, ko pograbite tablico čokolade in jo zmažete, še preden se tega v resnici zaveste. Ker je v glavi le zdaj, le ta trenutek, ko je problem treba odpraviti in čokolada ali kaj podobnega se zdi edina rešilna bilka.

Pa je res tako? Je nezdrav prigrizek ali uživanje velikih količin (kakršne koli že) hrane zares edina pot? Kako se rešiti iz primeža nezdravih prehranjevalnih navad, ki bodo slej kot prej pustile posledice na zdravju in kaj hitro neizogiben pečat na zunanjem izgledu? In le kdo si želi prekomerne teže, če že ne želimo razmišljati bolj dolgoročno?

Ustavite se!

Preden v napadu „lakote“, ki to običajno ni, prehitro posežete po hrani, si postavite nekaj vprašanj:

• Je moje telo v resnici lačno?
• So za lakoto v resnici kriva čustva, ki me obdajajo?
• Kako se počutim ta hip? Kakšno je moje dihanje, kako napete so mišice, je trebuh sproščen ali napet?

Nato štejte do tri. Z drugimi besedami, zamotite se za nekaj časa z nečim prijetnim, ne sedite takoj za mizo. Zavrtite si npr. priljubljeno pesem, pokramljajte skozi okno s sosedo, ki obeša perilo, pobožajte svoje otroke, karkoli prijetnega … S tem boste izklopili program, ki vas sili k prekomernemu hranjenju in ki ga tako težko krmilite. Seveda je to mogoče le, če niste izstradani, če niste izpustili prejšnjega obroka.

Če vam je to uspelo, ste že na precej boljši poti. Ko umirjeni sedete k obedu, to umirjenost vzdružujte še naprej in se posvetite izključno svojemu obroku. Če živite sami, izklopite radio, televizor, telefon, računalnik, ne listajte po reklamah, ki ste jih našli v nabiralniku, ne berite, ne delajte planov, ne razmišljajte, kaj vse morate še postoriti (najraje že včeraj). Če obedujete z družino, bodite veseli, zaželite si dober tek in se prepustite mirnemu kramljanju.

Tudi to je precej težka naloga, kajne? V resnici se je res težko osredotočiti zgolj na okus, vonj, teksturo hrane, ni pa nemogoče. Ko vztrajamo, kar naenkrat hrano občutimo povsem drugače, torej v resnici jo občutimo, vsak grižljaj znova in ozavestimo, da je zares izvrstna. Ugotovimo, da sploh ne potrebujemo nujno polnega krožnika, da se nasitimo. Ugotovimo, da nas lahko potolaži tudi le en piškot in še zaradi tega nismo slabe volje in jezni sami nase.

Vse to je mogoče, ko jemo počasi, ko vsak grižljaj temeljito prežvečimo, ko smo um-mirjeni. Pa še eno nadvse dobro plat prinaša vse skupaj – zavestno se pričnemo prehranjevati bolj zdravo, ne kupujemo več nezdravih prigrizkov in veliko raje posegamo po živilih, ki telesu koristijo.