Kakšno hrano potrebujejo otroci?


Sabina Topolovec


21 avgust 2014

Chocolate spreadNa prodajnih policah srečujemo ogromno prehrambenih izdelkov, namenjenim otrokom. Pa ne mislim le mlečnih formul ali kašic za dojenčke. Pa tudi ti, roko na srce, razen v izjemnim okoliščinah, zares niso potrebni. A v resnici se pravo bogastvo izdelkov za otroke prične šele po prvem letu, ko otrok že lahko uživa vso hrano. Tako imamo na voljo posebne sokove, žitarice za zajtrk, piškote, žitne ploščice, jogurte, celo hrenovke za otroke in še in še. Pa otroci to zares potrebujejo?

V resnici gre zgolj za spretno marketinško potezo, ki nam z zavajajočimi oglasi ustvarja predstavo, da smo bolj skrbni, bolj odgovorni, bolj ljubeči,... če otroku zagotovimo posebno, prav zanj pripravljeno hrano. Zato marsikomu tudi ni odveč plačati naravnost zasoljeno ceno, ki od sicer običajnih izdelkov neredko močno odstopa navzgor. Vendar bi to z veseljem sprejeli, če bi bil obrok takšen, kot si to otroci edino zaslužijo, torej polnovreden, svež, naraven, nepredelan, zdrav. A spet, resnica je pogosto daleč od tega.

Najbolj nemogoč izdelek leta

Nemško združenje Foodwatch vsako leto izglasuje prehranski izdelek leta, ki najmočneje zavaja javnost. Vas zanima, kateri izdelki so si ta naslov zaslužili v zadnjih nekaj letih? Leta 2009 je bil to Actimel podjetja Danone, leto kasneje Zott Monte Drink, leta 2011 Milch-Schnitte podjetja Ferrero, leta 2012 instant sadni čaj za otroke po 1. letu proizvajalca Hipp, lani pa napitek Capri-Sonne. Vse te izdelke najdemo tudi na našim policah in vsi so (ali so bili) močno oglaševani.

Nesramno oglaševanje

Vendar pa je primerov zavajajočega oglaševanja kolikor želite. Naj vas spomnimo zgolj na močno oglaševane piškote Oreo, ki se namesto z 41 % sladkorja, 21 % maščob, 11 % nasičenih maščobnih kislin v 100 g piškotov raje pohvalijo s sloganom „mleku najljubši piškot”, pa mleka dejansko v njih sploh ni. Testiranja nemškega Ökotesta so v njih našla tudi glicidil estre, za katere sumijo, da se v telesu spremenijo v rakotvorne glicidole. K skupni oceni nezadostno sta poleg tega prispevala tudi izjemno visoka kalorična vrednost piškotov in povišana vsebnost akrilamidov.

Reklame dobesedno pritiskajo na starše in s skrajno zavajajočimi sporočili subtilno sporočajo, da smo slabi starši, če ne posegamo po teh izdelkih. Se spominjate oglasa za Nutello, kjer smo nekoč poslušali „Kot mama najraje izberem Nutello.“? Če vemo, da je v njej kar desetkrat preveč maščob in sladkorja, težko razumemo to sporočilo. V resnici veliko slajšo, predvsem pa resnično zdravo različico lahko pripravite tudi sami.

Ali otroci zares potrebujejo tako ogromne količine sladkorja? Zakaj je tega v kosmičih za otroke tudi 30 in več odstotkov? Ali veste, da so ti daleč od hranljivega obroke, temveč kvečjemu sladica, ki bi jo tu in tam lahko postregli v majhnih količinah? Enako tudi sadni jogurt, žitno ploščico, puding in večino drugih izdelkov?

Pa ne le to, poleg belega sladkorja takšni izdelki vsebujejo tudi belo moko, obilico umetnih arom, barvil, konzervansov, denaturiranih maščob, celo gensko spremenjenih organizmov. Vsaka čokolada vsebuje sojin lecitin, večine soje pa je danes gensko spremenjene.

Kaj lahko storimo?

Ob vsem tej je jasno, da otroci ne potrebujejo posebne hrane, še posebej po prvem letu starosti ne. Kar zagotovo potrebujejo, je sveža, ekološko pridelana, živa hrana, ki kot takšna ne potrebuje nikakršnih dodatkov, saj jo je narava že bogato obdarila z najbolj polnim okusom. Takšno hrano boste najlažje ustvarili na svojem vrtu, kadar pa to ni mogoče, pa se odpeljite do bližnjega kmeta, ki hrano prideluje z ljubeznijo do narave. Iz osnovnih surovin, kot je mleko, povsem preprosto pripravite jogurt, skuto in kefir, iz žita lahko sami meljete moko in kosmiče (nakup takšnih pripomočkov se vam zelo hitro poplača), namesto sladkorja lahko uporabite sveže ali posušeno sadje, ki ga prav tako lahko posušite sami (na podeželju je veliko opuščenih dreves) ali uporabite med ali stevijo z vrta, … Ob vsem tem z veseljem sodelujejo tudi otroci in tako prejmejo najbolj dragoceno izročilo od svojih staršev, ki jim ga s takšno srčnostjo ne more posredovati noben učitelj.

Pred nekaj dnevi smo pri prijateljih na žaru pekli koruzo. Gaia, enajstletna hčerka prijateljev, pa nam je ob tem pripravila vodo, ki jo je aromatizirala s cvetovi domače vrtnice. O vrtnici veliko vem, pa vendar si prav takšnega napitka še nikoli nisem pripravila. Si lahko predstavljate, s kakšnim žarom v očeh mi ga je postregla?