Ste se že kdaj ukvarjali z vprašanjem, kje naj spi dojenček? Kje so spali vaši otroci, ko so bili še čisto majhni? Kje menite, da naj bi spali? Zakaj se pri nas s takšnim vprašanjem sploh ukvarjamo, ko je v mnogih bolj tradicionalnih deželah povsem samoumevno, da je dojenčku mestu zgolj in edino ob mami, tudi ob nočnem počitku?
Prihod novorojenčka v dom vnese veliko radosti, prav gotovo pa življenje staršev v precejšnji meri obrne na glavo. Mamice niso izčrpane le zaradi včasih napornega poroda, temveč tudi zaradi številnih sprememb, ki jih v njihovo življenje vnese dojenček. Ena izmed najpogostejših je gotovo okrnjen spanec, saj novorojenček mamico potrebuje štiriindvajset ur na dan in se pri tem prav nič ne zmeni za prepotreben spanec mamice. Pa tudi če dojenček prespi večji del noči, mamice ob tem slišijo domala vsak dih.
Zato se nekatere mamice odločijo za spanje skupaj z dojenčkom. Tako ob nočnem dojenju ne rabijo vstajati, otroka ob morebitnem prebujanju hitreje pomirijo, običajno se ob tem niti ne prebudijo popolnoma. Ker sem takšen način spanja tudi sama povsem intuitivno preizkusila s svojim drugorojencem (pri prvorojenki se to zaradi uporabe vodne postelje ni moglo obnesti), vse navedene prednosti lahko potrdim iz lastne izkušnje. Otrok ob stiku z mamino kožo spi mirneje, k temu pa pripomore tudi njen ritem dihanja, ki je dojenčku zelo dobro poznan.
Kljub temu pogosto slišimo ali beremo, da takšen način spanja ni primeren ali da je ta celo škodljiv.
Eden izmed najpogosteje slišanih pomislekov je, da bi mame med spanjem dojenčka lahko pomečkale. Vendar pa raziskave potrjujejo, da so takšni strahovi neutemeljeni, če starša nista kadilca, pod vplivom zdravil, alkohola ali drugih drog ali če nista povsem izčrpana. Resnica je pravzaprav povsem obratna ob naših strahov. V neki raziskavi so preučevali osemsto ur video gradiva, ki prikazuje speče mame in dojenčke in ugotovili, da se mame celo med spanjem zavedajo, da je dojenček poleg njih. Nobena mama se ni zvalila na dojenčka, pa čeprav sta spala povsem skupaj. Sama imam povsem enako izkušnjo. In končno, ali si lahko sploh predstavljate, da bi dojenček kar mirno in tiho dopustil, da se kdorkoli zvali nanj?
Še bolj srhljiv je pomislek, da bi zaradi spanja v skupni postelji dojenček iz neznanega razloga med spanjem umrl (t.i. sindrom nenadne smrti v zibki). Raziskave zopet kažejo, da takšne smrtni praktično ne poznajo ravno v deželah, kjer dojenčki spijo skupaj starši. Na Kitajskem, kjer je spanje z dojenčkom nekaj samoumevnega, je sindrom nenadne smrtni v zibki tako redek, da še imena nima. Neznan je tudi v azijskih državah, kot so Vietnam, Kambodža in Tajska, kjer skoraj vsi dojenčki spijo v isti postelji s starši. V Hongkongu, kjer je zaradi velike gostote prebivalstva spanje dojenčkov v isti postelji s starši pravilo, je stopnja tega sindroma ena najnižjih na svetu. V petletnem obdobju raziskovanja so zabeležili le petnajst primerov smrti v zibelki. V zahodnih državah, kjer je število dojenčkov prav tolikšno, je bilo v enakem obdobju v skladu s predvidevanji 800-1200 primerov smrti v zibki. Na podlagi takšnih raziskav številni raziskovalci menijo, da je več primerov sindroma nenadne smrti dojenčkov v Zahodni Evropi posledica tega, da dojenčki daljša obdobja spijo sami.
Kljub naštetih prednostim in lastni izkušnji menim, naj se starši o načinu spanja svojega otroka odločijo sami. Pri tem naj sledijo svojemu notranjemu glasu in potrebam otroka. Konec koncev obstajajo tudi dojenčki, ki zelo hitro prespijo vso noč, in če to storijo v svoji posteljici, si starša gotovo bolje odpočijeta. Svojo hčerko sem prva dva meseca res dojila tudi ponoči in ob tem na fotelju komaj držala odprte oči, vendar pa je od drugega meseca dalje spala vso noč in tudi preko dneva veliko več v primerjavi z otroci prijateljic in znank. Tekom dneva sva veliko časa preživeli zunaj v naravi in deklica je bila takrat pretežno v nosilki, ki ji je omogočala najtesnejši stik. Speča vreča, kot sem poimenovala svoj čudoviti pripomoček za nošenje, pa je v trenutku poskrbela, da je zaspala. Ob rojstvu sina smo prejšnje ležišče zamenjali za običajno vzmetnico, da je ta lahko spal z nama. Resda ponoči nikoli nisem vstajala, si je pa sin zato pri maminih prsih postregel tudi deset- in večkrat na noč. Ob tem sem se res le rahlo predramila, vendar pa je bil moj spanec ob tem več kot leto dni precej bolj okrnjen.
Če bi razmišljala o tretjem otroku, bi si poleg postelje namestila otroško posteljico brez stranice, kar tudi nasploh stori veliko mamic. Vprašanje pa seveda ostaja, če ne bi tretji otrok v naše spanje zopet vnesel povsem drugačne izkušnje. Kakšne pa so vaše izkušnje, cenjene bralke in bralci?
Vir: Sunderland, M. (2009): Znanost o vzgoji. Radovljica. Didakta.