A.Vogel naravna zdravila

A. Vogel blog za Slovenijo

Ste danes že bili srečni?

Avtor: Sabina Topolovec, 30. septembra 2013, Zdravje duha

WomanNenavadno vprašanje? Občutite zadrego, provokacijo? Kaj je sreča? Jo imamo sploh čas začutiti? Imamo čas? Sta čas in sreča povezana?

Veliko vprašanj, na katera poskušajmo odgovoriti brez filozofiranja. Kljub temu, da se pogosto zdi, da tako pojem čas kot pojem sreča določa nekdo drug, od zunaj, pa smo za oboje pristojni in odgovorni le mi sami.

Predstavljajte si, da vaš otrok zboli, pa menite, da nimate časa ostati z njim doma in ga negovati, zato mu ponudite tableto in ga pošljete v šolo. Kako se ob tem počutite, res nimate časa, kdo določa naš čas?

Predstavljajte si, da v službi ne jeste, ker nimate časa, da ne greste na stranišče, ker ne utegnete, da ne greste na 90-letnico svoje babice, ker imate delo, ki se vam zdi pomembnejše. Je mogoče, da v vsej tej naglici, v kateri nimamo časa zares živeti, tudi ne zmoremo občutiti vseh malih radosti, ki se nam smehljajo na vsakem koraku? Pomislite torej natančneje, kolikokrat danes bi že lahko bili srečni?

Ob novem letu ali drugih praznikih si pogosto voščimo veliko sreče in obilo zdravja, pravzaprav smo v zadregi, ker ne vemo, kaj postaviti na prvo mesto. Poznamo tudi reke, kot so, zdravje je naše največje bogastvo, pa se pogosto zdi, da smo nesrečni kljub temu, da smo zdravi. Če prisluhnemo srcu, vemo, da sreča nima prav veliko opraviti z dobrim avtomobilom, novo hišo, visokimi ocenami, za katerimi stremimo in zanje pogosto zastavimo ves svoj čas in – srečo.

Kako bi se torej lahko lotili ravnanja s časom? Ne mislim v smislu, kako v kratkem času še bolj povečati svojo učinkovitost, kako v istem času opravljati pet dejavnosti hkrati, kako prebrati roman v petih minutah, kako manj spati, da bi več živeli,… O vsem tem je napisanih že veliko priročnikov, pa ljudje zato nimamo niti več časa niti nismo bolj zadovoljni…

Kaj bi se zgodilo, če bi obrnili to logiko na glavo? Kaj bi se, denimo, zgodilo, če bi namesto elektronskih sporočil ponovno pričeli pisati pisma z nalivnim peresom? Seveda za to porabimo več časa, toda v tistem času, ko nekomu pišemo pismo, smo z vsem svojim bitjem samo pri tistem početju. Čas v resnici posvetimo ljubi osebi in ne pustimo, da nas ob tem zmoti še tisoč in eno opravilo, sporočilo, reklama, ki nam prav vse kradejo čas, obenem pa ustvarjajo lažen občutek, kako učinkoviti smo ob vsem tem. Pomislite, kako se počutite, ko se posvetite le enemu opravilu? Kakšen je občutek, ko z nekom eno uro kramljate po telefonu in kakšen, ko se s to isto osebo odpravite na enourni sprehod? Koliko je vredna ena ura zapravljanja po trgovinah in koliko ena ura, ki jo preživite ob branju priljubljene knjige, nabiranju rož, pletenju, iskrenemu pogovoru z mamo,…

Verjetno smo si enotni, da je vsaj razdelitev časa med ljudmi pravična, vsi imamo na voljo točno 24 ur časa dnevno. Objektivno gledano je ena ura dolga 60 minut in niti sekunde dlje. Ko živimo in čutimo vsak trenutek, pa je vsaka ura dragocenejša kot morda leta, ki smo jih preživeli v popolni odsotnosti. Časa torej ne moremo podaljšati, lahko pa ozavestimo vsak trenutek, ki nam je dan, s tem, da opazujemo sami sebe, svoja dejanja, svoje misli. S tem pa neizogibno ravnamo ravno nasprotno, kod od nas pričakuje strogo naravnana visoka učinkovitost, ki ji tako vneto sledimo. Morda bi ob vsem tem ljudje bili bolj radostni, manj izgoreli, manj depresivni.

Pred kratkim sem naletela na avstrijsko spletno stran, ki predstavlja t.i. „Društvo za podaljševanje časa“ , na voljo tudi v angleškem jeziku. Stran kljub provokativnemu imenu ne samo, da deluje resno, temveč temo tudi povsem resno obravnava. Vanjo je vključenih preko tisoč ljudi iz nemškega govornega področja, sodelujejo pa tudi z Univerzo v Celovcu. Morda bi o tej temi morali več razpravljati tudi v našem prostoru, začenši že v vrtcih in šolah.

  • Stalna povezava
  • 152 krat ogledano

Dodajte svoj komentar.

Vaš e-naslov ne bo objavljen. Zahtevana polja so označena *

Read more:
Začimbe namesto soli

Ker z družino redko jemo v restavracijah, morda le še nisem odkrila takšne, kjer bi nas na mizi namesto razdišane...

Close