Zdi se, da je končno nastopila težko pričakovana zima. Po močno podaljšani jeseni, ki se je v zadnjih tednih očitno pričela prevešati v pomlad in nas razvajati s telohom in trobenticami, smo sedaj vendar dočakali nižje temperature in sneg. Ta je prekril tudi naše vrtove, iz katerih smo vso „zimo“ uživali motovilec, radič, peteršilj in še kaj.
Torej imamo sedaj končno motiv, da kislemu zelju in repi dodamo še nekaj zelenjave iz lastne kuhinjske pridelave. Zanjo ne potrebujemo vrta niti prav veliko časa. Nekaj osnov gojenja kalčkov pa je prav gotovo potrebno poznati. V nadaljevanju navajam nekaj osnovnih napotkov, ki bodo za prve poskuse kaljenja verjetno povsem dovolj. Natančnejša navodila na to temo pa boste med drugim našli tudi v knjigi Daria Corteseja: Kalčki, živahna semena.
Na prvo mesto bi umestila čistost semen, zato uporabimo takšna, za katere smo povsem prepričani, da ne vsebujejo različnih ostankov zaščitnih sredstev za vzgojo rastlin (npr. pesticidov). Pri nakupu smo torej pazljivi na ekološko poreklo semen. Poleg tega semena skrbno preberemo in tako izločimo vsa polomljena, poškodovana ali vsakršne neželene primesi.
Nato semena skrbno operemo pod tekočo vodo in jih zatem namakamo v veliki količini vode. Okviren čas namakanje je preko noči oz. 8-12 ur. Že z namakanjem samim zbudimo speči kalček v semenu, ob tem pa seme tudi močno nabrekne, zato je resnično pomembno, da ga namakano v dovolj veliki posodi in v dovolj veliki količini čiste vode. Več je v tem primeru veliko boljše kot manj. Če seme namakamo več kot 8 ur, vmes zamenjamo vodo.
Po namakanju seme splaknemo v novi, čisti vodi – vodo od namakanja pa uporabimo za zalivanje rož na okenski polici, nikakor pa ne za pripravo hrane. Temeljito splaknjeno seme nato nakalimo. Gre za postopek, ki, zopet odvisno od vrste semena, povprečno traja od dveh do petih dni.
Ko ugotovimo, da le iz žlice ali dveh semen pridelamo velik pladenj kalčkov in to brez posebnega napora, se resnično navdušimo. Podobno kot iz nekaj semen, ki jih zasejemo spomladi, poleti zraste cela gredica solate ali druge zelenjave, tudi za pridelavo kalčkov potrebujemo le malo semen. In ravno zato smo pri nakupu teh resnično lahko nadvse pozorni, kakšna izberemo.
Kaljenje je v zadnjih letih vedno bolj uveljavljena praksa tudi v slovenskih domovih. Kupimo lahko že pripravljene vrečice semen za kaljenje, na katerih so običajno tudi navodila za vzgojo kalčkov, precej bolj ekonomično pa je, če kalčke pridelujemo iz običajnih, vendar obvezno ekološko pridelanih semen, ki jih v resnici uporabljamo za pripravo drugih vrst hrane. To mislim predvsem različne žitarice (npr. pšenica, pira, rž,...), stročnice (različne vrste leč, mungo fižol in podobno), pa tudi druga živila, kot so ajda, sončnična semena, mandlji in podobno. Kalimo lahko tudi nekatere začimbe, kot so gorčična semena ali triplat (grško seno) in tudi ta semena si lahko izposodimo iz svoje začimbne dozice, če so le pridelana ekološko. Pri vseh teh torej ni potrebno posegati po tistih, ki so namenjeni izključno kaljenju. Drugače je pri tistih, ki jih doma nimamo, kot so npr. semena redkvice, brokolija, alfa alfe in podobno. Najpomembnejše pri teh zadnjih pa je, da nikakor ne uporabimo tretiranih semen, ki se v konvencionalnem kmetijstvu uporabljajo za pridelavo različnih vrst zelenjave, torej ne uporabimo semen za sejanje v vrtu.
Sedaj pa še nekaj besed o potrebnih pripomočkih. Vsakomur, ki se s kaljenjem šele seznanja, bi priporočila, da uporabi tisto, kar že ima doma. Nakup posebnih pripomočkov na tem mestu gotovo ni potreben, ko pa se za kaljenje navdušimo, kar je običajno zelo hitro, pa so kalilni pladnji lahko zelo priročni, pa tudi pretirano dragi niso. Za začetek pa povsem zadostuje običajno cedilo za odcejanje špagetov. Pri drobnejših semenih si pomagamo s kozarcem za vlaganje, ki ga prekrijemo z mrežico (npr. kos gosto tkane zavese, najlonke,...) in gumico. Oprana in namočena semena torej pretresemo na cedilo (npr. žitarice, stročnice,...) ali v kozarec (npr. semena alfa alfe, redkvice,...), oboje pa namestimo tako, da lahko odteka odvečna voda. Postavimo na temno, dokler se ne pokažejo prvi kalčki, nato kalimo na svetlem. Če uporabimo cedilo, čezenj običajno damo kos prozorne folije za živila, ki jo na nekaj mestih po potrebi preluknjamo. Od tu dalje je naloga še preprostejša. Vse, kar si moramo zapomniti, je, da semena dvakrat na dan speremo po tekočo vodo (velja za večino semen). Ko se razvijejo dovolj veliki kalčki, jih shranimo na hladnem in porabimo v nekaj dneh.
Zelo preprosti za kaljenje so npr. pšenica (gotovi v dveh dneh), leča (ca. 3 dni) fižol mungo (ca. 4 dni). Z izjemo stročnic lahko kalčke uživamo surove, na primer, v solati, na obloženih kruhkih, kot dodatek juham in podobno. Fižol, sojo, čičeriko in podobno obvezno skuhamo, medtem ko lahko lečo in fižol mungo v manjših količinah tu in tam zaužijemo tudi surove.
Če uporabljamo čista, ekološko pridelana semena in smo tudi pri rokovanju z njimi pazljivi na čistočo, se nam zastrupitev s kalčki ni bati. Nedvoumnih dokazov med povezavo nevarnega seva bakterije E.coli, ki je pred nekaj leti terjala precej smrtnih žrtev v Nemčiji in nakaljenimi semeni triplata, po poročanju nemške organizacije Foodwatch (link na http://www.foodwatch.org/de/informieren/ehec/mehr-zum-thema/?sword_list%5B0%5D=sprossen) ni. So pa kalčki tudi zaradi tega pristali na precej slabem glasu. Kot pri mnogo stvareh, se je tudi kaljenja potrebno lotiti z glavo, glede na svojo izjemno bogato zakladnico vitaminov, mineralov in rudnih, pa jih uživamo po malo, a zato redno.